9253 Apače
CERTIFIKAT
Beseda “viscera” se nanaša na notranje organe, kot so jetra, ledvice in črevesje.
Visceralna manipulacija je nežna manualna terapija, ki izboljšuje sposobnost telesa za sproščanje restrikcij in nezdravih kompenzacij, ki povzročajo bolečine in disfunkcije.
Visceralna manipulacija ali VM se fokusira ne le na mesto bolečine ali disfunkcije, temveč se ukvarja s celim telesom, da bi odkrila izvor težave.
VM terapevt občuti zmanjšano gibanje v notranjih organih in restriktivne vzorce v telesu ter zatem uporabi VM tehnike. Pomaga si s posebno generiranimi manualnimi silami, ki spodbujajo normalno gibljivost, tonus in premikanje notranjih organov in njihovih vezivnih tkiv.
Usposobljeni praktiki uporabljajo ritmične premike visceralnega sistema, da ocenijo, kako nenormalne sile stopajo v interakcijo z normalnimi telesnimi silami, jih prekrivajo in vplivajo na njihovo delovanje. Te nežne manipulacije lahko potencialno izboljšajo delovanje posameznih organov, sistemov, v katerih delujejo organi, in strukturno integriteto celega telesa ter ponovno vzpostavijo sposobnost telesa za prilagajanje in okrevanje.
Telo je zgrajeno iz številnih medsebojno povezanih komponent, kot so kosti, mišice, živci, tanko vezivno tkivo, imenovano fascia, in seveda notranji organi (viscera). Vaši organi se neprenehoma premikajo. Kadar dihate, hodite in se raztegujete, se premikajo tudi vaši organi v prsnem košu in trebuhu. Pri vdihu se recimo vaše ledvice premaknejo za 2,5 cm; pri globokem dihanju znaša njihov premik 10 cm. Vsota njihovih premikov v enem dnevu je nekaj več kot 800 metrov. To pomeni okrog 30.000 kilometrov v življenju!
To premikanje organov se prenaša skozi fascio na druge telesne strukture. Kadar ste zdravi, se vse strukture fluidno medsebojno premikajo. To premikanje je pomembno, ker vpliva na vse aktivnosti v telesu, od najbolj drobnih celičnih impulzov do ritmičnega krčenja srca in krvnega obtoka.
Optimalno zdravje prinaša harmonično razmerje med premiki organov in drugih telesnih struktur.
Organ izgubi svojo gibljivost zaradi mnogih vzrokov: fizičnih poškodb, kirurških posegov, sedečega življenjskega sloga, infekcij, onesnaženja, neprimerne prehrane, slabe drže in nosečnosti/poroda. Kadar organ ni več prosto gibljiv, ampak je pritrjen na drugo strukturo, je telo prisiljeno v kompenziranje. Ta disharmonija ustvarja fiksne, nenormalne točke napetosti, kronična iritacija pa odpira pot za funkcionalne in strukturne težave v telesu, npr. mišično-skeletne, vaskularne, živčne, urinarne, respiratorne in prebavne.
Predstavljajte si brazgotinsko tkivo okrog pljuč. Zaradi vpliva adhezije se z vsakim vdihom pojavijo spremenjeni vzorci premikanja bližnjih struktur. To lahko spremeni premikanje reber in vpliva na hrbtenico. Restrikcije se lahko odrazijo v bolečinah v srednjem delu hrbta in vratu oziroma omejenem premikanju ramen. Ta scenarij ponazarja zgolj eno od stotin možnih posledic majhne disfunkcije, katerih učinek se okrepi zaradi nekaj tisoč ponovitev dnevno. To tudi pojasni, kako je lahko bolečina pogosto daleč stran od vzroka zanjo.
Visceralno manipulacijo (VM) je razvil svetovno znani francoski osteopat in fizioterapevt Jean-Pierre Barral. Komparativne študije so ugotovile, da visceralna manipulacija koristi pri raznih poškodbah, motnjah in bolečinah.
Akutne poškodbe:
– poškodba vratu,
– poškodbe zaradi zategnitve varnostnega pasu,
– športne poškodbe prsnega koša ali trebuha,
– pretres možganov,
– travmatske poškodbe možganov.
Prebavne motnje:
– spahovanje in zaprtost,
– slabost in refluks,
– GERD,
– disfunkcije požiranja.
Čustvene težave:
– tesnoba in depresija,
– potravmatska stresna motnja.
Mišično-skeletne motnje:
– somatsko-visceralne interakcije,
– kronična spinalna disfunkcija,
– glavoboli in migrene,
– sindrom karpalnega tunela,
– bolečine v perifernih sklepih,
– išias.
Bolečine, povezane s:
– pooperativnim brazgotinskim tkivom,
– poinfekcijskim brazgotinskim tkivom,
– avtonomnimi mehanizmi.
Ženske in moške zdravstvene težave:
– kronične bolečine v medenici,
– endometrioza,
– fibroidi in ciste,
– dismenoreja,
– urinska inkontinenca,
– disfunkcija prostate,
– testikularna bolečina,
– učinki menopavze.
Pediatrične težave:
– zaprtost in gastritis,
– trdovratno bruhanje,
– vezikoureteralni refluks,
– kolike.
VM pomaga pri funkcionalnih in strukturnih neravnovesjih v telesu, vključno z mišično-skeletnimi, vaskularnimi, živčnimi, urogenitalnimi, respiratornimi, prebavnimi in limfatičnimi disfunkcijami. Ocenjuje in zdravi dinamiko premikanja in prekinitev v organih, membranah, fascii in ligamentih. VM poveča proprioceptivno komunikacijo znotraj telesa, s čimer ponovno vitalizira človeka ter olajša in zmanjša simptome bolečine, disfunkcije in slabe drže.
Integrativni pristop k tretmaju pacienta zahteva ocenitev strukturnih razmerij med notranjimi organi ter njihovimi fascialnimi ali ligamentnimi pritrditvami na muskulo-skeletni sistem. Deformacije v vezivnem tkivu notranjih organov so lahko rezultat pooperativnih brazgotin, adhezij, bolezni, drže ali poškodb. Vzorci tenzij se oblikujejo skozi fascialno omrežje globoko v telesu, kar ustvarja številne učinke daleč stran od njihovih izvorov, te učinke pa mora telo kompenzirati. Tako nastanejo fiksne, nenormalne tenzijske točke, ki jih mora telo premikati. Posledica te kronične iritacije so funkcionalne in strukturne težave.
Predstavljajte si adhezijo okrog pljuč. Ustvari lahko modificirano os, ki zahteva nenormalne prilagoditve bližnjih telesnih struktur. Adhezija lahko na primer spremeni premikanje reber, kar utegne generirati sile, ki neuravnoteženo delujejo na hrbtenico in lahko sčasoma privedejo do disfunkcionalnega razmerja z drugimi strukturami. Ta scenarij ponazarja zgolj eno od stotin možnih posledic majhne disfunkcije, katerih učinek se okrepi zaradi nekaj tisoč ponovitev dnevno.
Poznamo določene povezave med somatskimi strukturami, recimo mišicami in sklepi, simpatičnim živčnim sistemom, notranjimi organi, hrbtenjačo in možgani. Tako npr. sinuvertebralni živci oživčujejo medvretenčne ploščice in so neposredno povezani s simpatičnim živčnim sistemom, ki oživčuje notranje organe. Sinuvertebralni živci in simpatični živčni sistem so povezani s hrbtenjačo, ki ima povezave z možgani. Nekdo s kroničnimi bolečinami ima torej lahko iritacije in sproščena mesta ne le v muskulo-skeletnem sistemu (tj. sklepih, mišicah, fascii, medvretenčnih ploščicah itn.), ampak tudi v notranjih organih in njihovih vezivnih tkivih (vključno z jetrami, želodcem, žolčnikom, črevesjem in nadledvičnimi žlezami), perifernem živčnem sistemu, simpatičnem živčnem sistemu in celo hrbtenjači in možganih.
Zahvaljujoč predanemu delu osteopata in fizioterapevta Jean-Pierra Barrala lahko zdravstveni praktiki danes uporabljajo ritmične premike visceralnega sisteme kot pomembno terapevtsko orodje.
Barralovo klinično delo z notranjimi organi je privedlo do razvoja oblike manualne terapije, ki se osredotoča na notranje organe, njihovo okolje in potencialni vpliv na mnoge strukturne in fiziološke disfunkcije. Ta terapevtski pristop je poimenoval s skovanko visceralna manipulacija.
Visceralna manipulacija se opira na otipavanje normalnih in nenormalnih sil v telesu. Z uporabo posebnih tehnik lahko terapevt oceni, kako nenormalne sile stopajo v interakcijo z normalnimi, jih prekrivajo in vplivajo nanje. Cilj terapije je pomagati normalnim silam telesa odpraviti nenormalne učinke ne glede na njihov izvor. Ti učinki so lahko globalni, tj. zajemajo številna področja delovanja telesa.
Visceralna manipulacija se uporablja za lociranje in odpravljanje težav v telesu. S spodbujanjem naravnih mehanizmov izboljšuje delovanje vaših organov, razpršuje negativne učinke stresa, povečuje gibljivost muskulo-skeletnega sistema skozi pritrditve vezivnega tkiva in vpliva na splošni metabolizem.
Dandanes visceralno manipulacijo izvajajo najrazličnejši zdravstveni strokovnjaki. V njeno prakticiranje so vključeni osteopati, alopati, kiropraktiki, zdravniki orientalske medicine, naturopati, fizioterapevti, delovni terapevti, maserji in drugo osebje z licenco.
Visceralna manipulacija temelji na specifičnem generiranju mehkih manualnih sil, ki spodbujajo normalno gibljivost, tonus in premikanje notranjih organov in njihovih vezivnih tkiv. Tovrstne nežne manipulacije lahko potencialno izboljšajo funkcioniranje posameznih organov, sistemov, v katerih delujejo organi, in strukturno integriteto celega telesa.
Harmonija in zdravje sta navzoča, kadar je premikanje prosto in v normalnem obsegu, torej ni prisiljeno, preveč vznemirjujoče in pod pritiskom oziroma v konfliktu s sosednjimi strukturami in njihovo gibljivostjo. Terapevti, ki uporabljajo visceralno manipulacijo, ocenijo dinamičnost funkcioniranja kot tudi somatske strukture, ki izvajajo posamezne aktivnosti. Prav tako ocenijo kakovost somatskih struktur in njihovih funkcij v razmerju do splošnega harmoničnega vzorca, pri čemer jim kot merilo za določanje kakovosti služi gibljivost.
Zaradi fine in pogosto zelo reaktivne narave visceralnih tkiv najboljše rezultate prinese natančno usmerjena nežna sila. Kot druge metode manipulacije, ki globoko vplivajo na telo, tudi visceralna manipulacija deluje samo kot pomoč silam, ki že delujejo. Zaradi tega so usposobljeni terapevti lahko gotovi, da bodo koristili telesu in mu ne bodo zadali dodatnih poškodb ali povečali dezorganizacije.
Jean-Pierre Barral (1944) se je prvič začel zanimati za biomehaniko, ko je kot registrirani fizioterapevt deloval v bolnišnici za pljučne bolezni v francoskem Grenoblu. Tam je srečal dr. Arnauda, priznanega specialista za pljučne bolezni in mojstra za seciranje trupel. Med delom z dr. Arnaudom je Barral sledil vzorcem napetosti v tkivih trupel in preučeval biomehaniko živih subjektov. To ga je uvedlo v visceralni sistem, njegov potencial za spodbujanje linij napetosti v telesu ter ga pripeljalo do ideje, da imajo tkiva spomin. To je bilo temeljnega pomena za njegov razvoj visceralne manipulacije.
Leta 1974 je Barral diplomiral iz osteopatske medicine na Evropski šoli za osteopatijo v angleškem Maidstoneu. Med Barralovim osteopatskim šolanjem ni bilo študijskega programa za visceralno delo. Tako se je najprej ukvarjal z artikularno in strukturno manipulacijo, pri čemer je začel temelje za visceralno manipulacijo postavljati med nenavadnim srečanjem s pacientom, na katerem je izvajal tretma, ki je vključeval spinalne manipulacije.
Med preliminarnim pregledom je Barral presenečen opazil precejšnje premikanje. Pacient je potrdil, da je njegova bolečina v hrbtu popustila, potem ko je obiskal “starega človeka, ki je potisnil nekaj v njegovem trebuhu”.
Ta dogodek je zbudil Barralovo zanimanje za razmerje med notranjimi organi in hrbtenico. Takrat je začel pri delu z nekaj pacienti raziskovati trebušne manipulacije, uspešni rezultati pa so ga postopno vodili k razvoju visceralne manipulacije. Med letoma 1975 in 1982 je Barral poučeval spinalno biomehaniko na Evropski šoli za osteopatijo v Angliji. V sodelovanju z dr. Jean-Paulom Mathieujem in dr. Pierrom Mercierjem je objavil knjigo Artikularna diagnoza vretenc (izv. Articular Vertebrae Diagnosis).
Barral, ki je izhajal iz svojega dela z dr. Arnaudom, je nadaljeval s preučevanjem, kako zgoščevanje telesnih tkiv ustvarja mesta z večjo mehansko napetostjo, ki vlečejo k sebi okoliška tkiva. To odkritje ga je vodilo k teoretičnemu in praktičnemu razvoju tehnik visceralnega poslušanja.
Barralov razvoj manualne termalne evalvacije se je začel v letu 1971 med še enim tretmajem. Ko je izvajal tretma pacientke, je začutil močno izžarevanje, ki je prihajalo iz njene mlečne žleze. Povedala mu je, da so ji na tistem predelu odstranili tumor. Med raziskovanjem tega pojava pri drugih pacientih je ugotovil, kako se lahko mesta napetosti v telesu natančno zaznajo z otipavanjem z njimi povezane energije, za katero se je izkazalo, da je toplotna. Raziskave, ki so sledile, so dodale manualno termalno evalvacijo na seznam ocenjevalnih orodij številnih terapevtov.
Ob pomoči grenobelskega radiologa dr. Sergea Cohena je Barral tudi dokumentiral razlike med stanjem notranjih organih pred manipulacijo in po njej. Z rentgensko fluoroskopijo in ultrazvokom sta zabeležila spremembe položaja in premikanja ter izmenjave in umikanja tekočin. Zatem sta z ekipo elektroinženirjev in elektrotehnikov izvedla dodatne raziskave, pri katerih sta se osredotočila na infrardeče sevanje iz telesa.
Leta 1985 je Jean-Pierre Barral začel poučevati visceralno manipulacijo v ZDA. Odtlej je izšolal ekipo mednarodnih učiteljev, ki po svetu izvajajo seminarje visceralne manipulacije. Objavil je tudištevilne učbenike za zdravstvene strokovnjake. Med njimi so: Visceralna manipulacija, Visceralna manipulacija II, Urogenitalna manipulacija, Toraks, Manualna termalna evalvacija ter Travma: osteopatski pristop, Manualna terapija za periferne živce in Manualna terapija za kranialne živce (zadnje tri v soavtorstvu z doktorjem osteopatije Alainom Croibierjem). Jean-Pierre Barral je tudi avtor knjige za splošno javnost z naslovom Razumevanje sporočil vašega telesa (izv. Understanding the Messages of Your Body), ki govori o povezavi med našimi organi in čustvi.
Spodaj si lahko preberete članke Barral Institute International v angleškem jeziku.
An overview of Visceral Manipulation
Russel: What is Visceral Manipulation
Ahern, Russel: Visceral Manipulation for Low Back Pain
De Koning: Atrial Fibrillation
Dynamic Chiropractic-Visceral Manipulation
Visceral Manipulation for Pediatrics
Effect ob Visceral Manipulation on Diastasis Recti Abdominis
All Roads Lead to Beijing Olympics 2008
Definition of Barral Modalities
Video lectures by dr. Ron Mariotti at the Osteopathic Convention
Wetzler: Clinical Study on VM for Low Back Spinal Dyfunction
Vir: https://barralupledger.si/barral/visceralna-manipulacija/kaj-je-visceralna-manipulacija/
Fotografije: https://barralupledger.si/