ZDRAVLJENJA
Sem sodijo kosti, mišice, vezi in sklepi. Obstaja pa več vrst manualne terapije. Gibalni aparat predstavlja dve tretjini človeškega telesa in nam omogoča svobodno gibanje, vsako poškodbo ali bolezen pa dojemamo kot hudo oviro, ki nam preprečuje polno življenje. Manualna terapija je področje fizioterapije, ki se v zadnjih letih najhitreje razvija. Pomen dobiva zaradi natančnejšega raziskovanja mehkega tkiva, ki mu konvencionalna medicina doslej ni posvečala pozornosti.
Načela celostnega zdravljenja Manualna terapija temelji na strokovnih in znanstvenih dognanjih uradne medicine, zagovarja visoko raven izobrazbe medicinske smeri ter upošteva medicinsko etiko. Deluje pa po načelih celostnega zdravljenja, saj je telo psihofizična celota, ki se na katerikoli poseg odziva na različnih ravneh: fizični, psihični in energetski.
V razvitih državah je manualna terapija že desetletja uveljavljena kot izjemno učinkovita metoda lajšanja bolečin in odpravljanja posledic bolezni in poškodb gibalnega aparata.
Manualna terapija je torej vsaka oblika zdravljenja, pri katerem terapevt z uporabo rok in strokovnim znanjem poskuša zmanjšati bolečino, povečati gibljivost sklepov, mišično moč in koordinacijo ter s tem vzpostaviti optimalno delovanje gibalnega sistema. Usmerjena je na zdravljenje gibalnega aparata oziroma kostno-mišičnega sistema, ki pokriva več kot 60 odstotkov celotnega človeškega telesa. Različne tehnike se med sabo razlikujejo glede na agresivnost oziroma nežnost posegov (gibov rok), učinkovitost ter primernost za uporabo v konkretnih primerih. Večino tehnik manualne terapije uvrščamo na področje manualne medicine, ki je v svetu priznana kot konvencionalna oblika zdravljenja. Nekatere manualne tehnike predstavljajo stičišče med konvencionalno medicino (predvsem področje fizioterapije, etična načela in strokovno znanje) in komplementarno medicino (celostni pristop do zdravljenja, pomen in vloga terapevta, aktivnost pacienta).
Novejše znanstvene raziskave dokazujejo, da so nežne manualne tehnike precej učinkovitejše kot agresivne tehnike. Telo namreč lažje sprejme blage impulze kakor grobe, prav tako pa so tudi učinki zdravljenja dolgotrajnejši. Predstavili vam bomo nekaj najpogostejših manualnih terapij.
Kraniosakralna terapija Kraniosakralno terapijo je pred več kot 50 leti osnoval osteopat dr. W.G. Sutherland, njegovo delo pa je nadaljeval danes najbolj priznani strokovnjak na področju KTS, to je ameriški zdravnik in osteopat dr. Upledger. Kraniosakralni terapevti, ki so dokončali šolanje po metodi KTS, so vpisani v mednarodno priznani register Upledgerjevega inštituta (The Upledger Institute Inc.) Kraniosakralna terapija je nežna manualna tehnika, ki odpravlja posledice poškodb in bolezni gibalnega aparata ter težav, povezanih z motnjami delovanja centralnega živčnega sistema.
Terapija temelji na vzpostavljanju telesnega ravnovesja z vplivanjem na fiziološki oziroma kraniosakralni sistem. Kraniosakralni sistem je sestavljen iz možganskih kosti in križnice, možganske tekočine in centralnega živčnega sistema, ki se razteza od glave do križnice. Križnico in lobanjske kosti povezujejo možganske ovojnice, med katerimi nenehno kroži možganska tekočina oziroma likvor. To kroženje imenujemo kraniosakralni ritem. Manualni terapevt lahko z izjemno nežnim pritiskom (t. i. petgramski pritisk) na specifične točke vzdolž hrbtenice ter lobanjskih kosti odpravlja motnje in napetosti v delovanju kraniosakralnega sistema. To omogoča optimalnejše delovanje centralnega živčnega sistema, posledično pa celega telesa. Z normalizacijo kraniosakralnega ritma omogočimo telesu aktivacijo imunskega sistema, kar pospeši proces samozdravljenja in vračanja telesa v ravnovesno lego. Zato je kraniosakralna terapija visoko cenjena oblika preventivnega zdravljenja in primerna za trajno vzdrževanje visoke ravni zdravja.
Kraniosakralna terapija (KTS) je učinkovita pri odpravljanju: – glavobolov in migren, – nespečnosti in kronične utrujenosti, – posledic poškodb obraznega živca, – stresa in emocionalne napetosti, – težav z motoriko in koordinacijo, – težav z učenjem in koncentracijo, – posledic padcev (na trtico, glavo, hrbet), – težav s čeljustnim sklepom (izpah, bolečine, bruksizem). V nekaterih germanskih, romanskih in anglosaških državah, kjer ima manualna medicina daljšo tradicijo, je kraniosakralna terapija posebej zaželena kot terapija, ki pospeši okrevanje po operacijah. Vedno pogosteje pa se uporablja tudi kot komplementarna metoda v dentalni medicini.
Vir: Siol.net
